Domov / Motnje v duševnem razvoju / Napačna/neustrezna prepričanja

Napačna/neustrezna prepričanja

Avtorica: dr. Branka D. Jurišić

NE DRŽI	DRŽI
Otrok, ki je bil enkrat ocenjen kot otrok z motnjo v duševnem razvoju, sodi v enako skupino oseb z motnjo v duševnem razvoju vse življenje.	Stopnja motnje v duševnem razvoju ni enaka vse življenje, to še posebno velja za predšolske otroke in otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju. To je tudi eden od razlogov, da je preverjanje ustreznosti usmeritve v program treba preveriti najmanj vsaka tri leta. Nekateri otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju v predšolskem obdobju pozneje niso več v tej skupini – lahko so v skupini otrok brez motnje; drugi pa so lahko pozneje tudi v skupini otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju.
Oseba, ki doseže pri testu inteligentnosti nizek rezultat (nižji IQ), je zagotovo oseba z motnjo v duševnem razvoju.	Nizek rezultat pri inteligenčnem testu je zgolj eden od dejavnikov ugotavljanja motenj v duševnem razvoju. Zelo pomembno je tudi prilagojeno vedenje v vsakodnevnem življenju.
Otroci z Downovim sindromom so vedno veseli, prijazni in družabni. Ti otroci imajo vedno tudi zmerno motnjo v duševnem razvoju.	To je pretirana trditev. Drži sicer, da so večinoma zadovoljni in družabni, pretirano pa bi bilo trditi, da so v tem pomenu drugačni od drugih ljudi. Večina otrok z Downovim sindrom ima motnjo v duševnem razvoju, ki pa ni nujno zmerna, lahko je tudi težja in težka. Prav tako imajo lahko nekateri le lažjo motnjo v duševnem razvoju ali višje sposobnosti.
Brati, pisati in računati se učijo samo otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju v programu z nižjim izobrazbenim standardom (OŠPP). Otrok z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju tega ne poučujemo, ker to ni del posebnega programa.	Nikakor ne drži. Vse otroke z motnjo v duševnem razvoju učimo brati, pisati in računati. Mnogi otroci z zmerno motnjo se lahko naučijo brati z razumevanjem in lahko pisno izrazijo to, kar želijo. Nekateri otroci s težjo motnjo se naučijo zgolj prepoznati nekatere napise iz okolja in svoje ime.
Večino oseb z motnjo v duševnem razvoju odkrijejo in diagnosticirajo že v zgodnjem otroštvu.	Ni res, ker ima večina oseb z motnjo v duševnem razvoju lažjo motnjo v duševnem razvoju. Teh pogosto ne odkrijemo že v zgodnjem otroštvu.
Večina otrok z motnjo v duševnem razvoju ima drugačno zunanjost kot povprečni otroci – prepoznamo jih lahko že po videzu.	Nikakor ne drži, saj po zunanjosti ne moremo oceniti sposobnosti ljudi. Nekatere osebe z motnjo v duševnem razvoju se sploh ne razlikujejo po zunanjosti. Nekatere osebe, ki so po zunanjosti zelo drugačne, pa nimajo motnje v duševnem razvoju.
Z vztrajnostjo in ustrezno pomočjo lahko osebe z motnjo v duševnem razvoju dosežejo popolnoma enake rezultate v šoli in poklicu kot povprečne osebe.	Motnja v duševnem razvoju ni izraz lenobe, pomanjkanja vztrajnosti ali neustreznih oblik pomoči. To je motnja, za katero je značilna pomembna omejitev tako intelektualnega delovanja kot prilagojenega vedenja. Zato potrebuje oseba z MDR več pomoči, da bi uresničila svoje potenciale in dosegla realne cilje.
Odrasli z motnjo v duševnem razvoju nimajo volilne pravice.	Po novi zakonodaji imajo tudi te osebe volilno pravico.
Odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju so pri vseh dejavnostih manj uspešne od povprečnih ljudi in pri vseh opravilih potrebujejo pomoč.	Odrasle osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju večinoma živijo popolnoma samostojno življenje (večina jih ima otroke, družino, službo, vozniški izpit in podobno). Tudi odrasle osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju lahko nekatera opravila naredijo mnogo bolje od povprečnih odraslih. Pogosto so to nekatera ročna opravila, ki so jih dolgo urile (npr. nekatere lahko izdelujejo celo idrijske čipke).
Večinoma zelo dobro poznamo vzrok za nastanek motnje v duševnem razvoju.	Večinoma (to še posebno velja za lažjo motnjo v duševnem razvoju) vzrok ni znan.