Aspergerjev sindrom

Aspergerjev sindrom je razvojna motnja, ki sodi v skupino motenj avtističnega spektra. Za to skupino motenj so značilni primanjkljaji na področjih socialne interakcije, komunikacije, igre in domišljije ter zelo omejen izbor vedenja ali interesov. Aspergerjev sindrom se od avtizma razlikuje po razmeroma dobro ohranjenih jezikovnih in kognitivnih zmožnostih otrok v prvih treh letih razvoja. Strokovnjaki so prepričani, da je Aspergerjev sindrom pogostejši od klasičnega avtizma in vse več je odkritih in  diagnosticiranih posameznikov, ki jih prej nikoli ne bi prepoznali kot 'osebe z avtizmom'.

Osebe z Aspergerjevim sindromom so lahko motivirane za druženje, želijo si stikov z drugimi, vendar je njihova komunikacija nenavadna. Včasih govorijo celo preveč, pogosto manj komunicirajo s kretnjami in izrazom obraza kot drugi otroci. Lahko imajo prava mala predavanja na temo, ki jih zanima. Melodija pripovedovanja in slog pripovedovanja oseb z Aspergerjevim sindromom je pretirano natančen in spominjajo na 'male profesorje'. Pogosto ne prepoznajo, da se lahko drugi ob tem že malo dolgočasijo (ne opazijo, če sogovornik vmes že zeha in zavija z očmi), ampak povedo vse podrobnosti, ki jih o določeni temi vedo in se zdi zanimiva le njim. Težko spremenijo temo pogovora, ker so zelo zaposleni s svojimi interesi, težave pa imajo 'slišati' sporočilo sogovornika in 'brati' čustva drugih. Tako je nenavadno, ko kakšen otrok z Aspergerjevim sindromom pripoveduje o alarmnih napravah, mikroprocesorjih, računalniških kablih, gasilnih aparatih, žuželkah – ob tem pa ne vpraša, kako je vrstniku ime, čeprav je z njim preživel čudovito popoldne.

Motorika oseb z Aspergerjevim sindromom je lahko okorna, drža telesa nenavadna. Manj se vključujejo v gibalne igre vrstnikov, lahko so počasni pri opravilih, ki zahtevajo spretnost rok (pisanje v šoli, striženje s škarjami, zapenjanje gumbov in podobno). Zaradi svojih številnih posebnosti v stikih z drugimi, so pogosteje v sporih; vrstniki jih večkrat zbadajo, zafrkavajo in se jim posmehujejo. Zato potrebujejo veliko podpore pri vključevanju v družbo vrstnikov in veliko podpore pri učenju, da lahko čim bolje izkoristijo svoje potenciale. To podporo potrebujejo celo življenje, nekatere osebe z Aspergerjevim sindromom imajo lahko celo povsem običajno službo in živijo samostojno.

Avtorica: dr. Branka D. Jurišić, spec. pedagoginja; Izobraževalni center PIKA; Center Janeza Levca, Ljubljana; 2015