Domov / Motnje v duševnem razvoju / V življenjskih obdobjih / Šolsko obdobje (6–15 let)

Šolsko obdobje (6–15 let)

Avtorica: dr. Branka D. Jurišić

Šolsko obdobje (6–15 let)Vsi otroci z motnjo v duševnem razvoju so deležni učenja in vsi so vključeni v vzgojno-izobraževalni proces, ki je zanje obvezen, tako kot osnovno šolanje za vse otroke v Sloveniji.

Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju	Obiskujejo prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom. Izvajajo ga osnovne šole s prilagojenim programom (OŠPP) ali redne OŠ, ki imajo posebne oddelke ali enote s prilagojenim programom. Tudi OŠPP ima zdaj program devetletke. V razredu je manj otrok kot v rednih oddelkih OŠ. Program je manj zahteven kot program redne OŠ, hkrati pa ima tudi nekatere dodatne vsebine, ki so bolj povezane z življenjem. Vsak učenec z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki je vključen v ta program, ima tudi svoj individualizirani program, v katerem lahko sodelujejo starši. To pomeni, da so cilji programa prilagojeni vsakemu posamezniku, da bi ta dosegel čim višjo raven razvoja. Opredeljeni so le minimalni standardi znanja, ki jih mora doseči vsak otrok, da lahko napreduje iz razreda v razred. Zahtevnejši cilji s programom niso opredeljeni – učenci lahko na nekaterih področjih dosegajo cilje, ki jih dosegajo tudi njihovi vrstniki v rednem programu OŠ. Pogosto so deležni tudi pomoči drugih strokovnjakov – logopeda, fizioterapevta, psihologa. Učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju se lahko vključujejo tudi v del programa z enakovrednim standardom (običajni program v redni OŠ z enakovrednim standardom in v prilagojeni program z enakovrednim standardom) – v tako imenovani razširjeni program – v podaljšano bivanje, interesne dejavnosti, jutranje varstvo in druge vsebine razširjenega programa. To je eden od načinov spodbujanja vključenosti otrok z lažjo motnjo med vrstnike v rednih OŠ.
Otroci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju	Vključeni so v posebni program vzgoje in izobraževanja, ki se izvaja v oddelkih vzgoje in izobraževanja (OVI). Ti oddelki so organizacijsko lahko v istih stavbah kot redne OŠ, OŠPP ali v posebnih zavodih. V oddelkih vzgoje in izobraževanja je manjše število otrok Na prvi stopnji (mlajši otroci) imajo v oddelku dve odrasli osebi (specialnega pedagoga in varuha negovalca). Vsak učenec v posebnem programu ima svoj individualizirani program, tako lahko doseže cilje, ki so prilagojeni njegovim sposobnostim, zmožnostim učenja in posebnim potrebam. Učenci so deležni tudi druge strokovne pomoči – logopeda, fizioterapevta, psihologa in drugih strokovnjakov, ki so pogosto del strokovnega tima, ki izvaja posebni program. Otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju so izjemoma vključeni tudi v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kadar zmorejo doseči minimalne cilje tega programa pri vseh predmetih. Nekateri otroci z zmerno motnjo zmorejo nekaj časa slediti temu programu, večina pa potrebuje posebni program. Vključevanje v program z nižjim izobrazbenim standardom je omogočeno tudi otrokom, ki obiskujejo posebni program (krožki, podaljšano bivanje in drugi deli razširjenega programa).

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami govori tudi o prehajanju med programi. To pa se v praksi pogosto zapleta, še posebno takrat, ko se omenjena programa izvajata v ustanovah, ki niso v isti stavbi, kot je OŠ (z enakovrednim standardom). Mnogi starši in strokovnjaki si prizadevajo, da bi programe šolanja, ki jih potrebujejo otroci z motnjo v duševnem razvoju, izvajali (vsaj delno) v istih učilnicah in stavbah, kot poteka pouk za vse učence v OŠ. V sedanjih razmerah pa učencem z motnjo v duševnem razvoju sama vključenost v redni program OŠ ne zagotavlja ustreznega učenja in napredovanja v razvoju, ker redna OŠ ne omogoča dovolj ustrezne strokovne pomoči in programov, po katerih bi ti otroci lahko napredovali.

Kaj svetujemo staršem otrok v šolskem obdobju?

Sodelujte pri individualiziraniih programih za svojega otroka – sprejmite povabilo šole ali zavoda za sodelovanje pri oblikovanju in spremljanju individualiziranega programa in vrednotenju doseženih ciljev programa. Lahko tudi predlagate, česa si želite, da bi se otrok v nekem obdobju naučil. Strokovnjaki vam lahko pomagajo pri iskanju načinov učenja pa tudi pri oblikovanju ciljev, ki morajo biti pogosto oblikovani v manjših korakih, da jih otrok doseže. Dogovorite se s strokovnjaki šole o enotnem in usklajenem delovanju pri doseganju nekaterih vzgojnih ciljev programa.
Spodbujajte samostojnost otrok tudi v obdobju šolanja. Skupaj s strokovnimi delavci določite hišna opravila, ki jih lahko otrok opravi doma (pometanje, čiščenje, pomivanje). Določite tudi opravila, ki so povezana s skrbjo zase (osebna higiena, oblačenje, slačenje, prevozi z javnimi prevoznimi sredstvi, priprava oblačil, hrane in podobno).
Posebno pozornost namenite preživljanju prostega časa – kaj lahko otrok počne v prostem času, da ga bo preživljal čim dejavneje. To pomeni, da se otrok lahko dejavno zamoti, četudi ni poleg vedno odrasla oseba, da bi ga usmerjala. S tem spodbujate kakovostno zabavo, ki je aktivna in zdrava.
Spodbujajte vključevanje svojih otrok v družbo vrstnikov, tudi vrstnikov brez posebnih potreb. Razmišljajte, kaj lahko počne v družbi z drugimi vrstniki, da se bo znal vključiti v družbo. Tako vključevanje spodbujajte v vsakodnevnih stikih z drugimi (na ulici, v trgovini, z obiski javnih prireditev in podobno). Spodbujajte šole, da vključijo otroke z motnjo v duševnem razvoju v interesne dejavnosti, dopolnilni pouk, izlete, šolo v naravi in podobno, kjer bodo dobili nove izkušnje druženja z vrstniki in vključevanja v družbo.

Vključevanje otrok z motnjo v duševnem razvoju v program redne OŠ

Otroci z motnjo v duševnem razvoju se v našem sistemu vzgoje in izobraževanja ne morejo vključiti v program redne OŠ v sistemu usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Če je otrok ocenjen kot otrok z lažjo, zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju to pomeni, da ne more biti usmerjen v program redne OŠ, niti ne v program redne OŠ z dodatno strokovno pomočjo. To je omogočeno le otrokom z mejnimi intelektualnimi sposobnostmi ali otrokom s povprečnimi sposobnostmi in drugačnimi posebnimi potrebami (otrokom z učnimi težavami, naglušnim ali gluhim, gibalno oviranim itn.). V našem sistemu vzgoje in izobraževanja so v ta program vključeni le tisti otroci, ki tak program zmorejo in v njem napredujejo v skladu z minimalnimi zahtevami tega programa. V nekaterih drugih državah, kjer imajo drugačen šolski sistem, je več otrok z motnjo v duševnem razvoju vključenih v tako imenovano redno ali »večinsko« OŠ. Vendar se tudi v teh državah otroci z motnjo v duševnem razvoju učijo po drugačnem programu, ki je oblikovan za njihove posebne potrebe. Zaradi napačnega razumevanja integracije/inkluzije v našem šolskem sistemu je nekaj otrok z motnjo v duševnem razvoju tudi pri nas vključenih v programe redne OŠ. tako sta pri nas vključeni predvsem dve skupini otrok z motnjo v duševnem razvoju: 1) otroci, ki niso ustrezno odkriti in so bili vpisani v OŠ kot šoloobvezni otroci, 2) ali pa otroci, ki jih je Komisija usmerila v program z nižjim izobrazbenim standardom ali v posebni program, pa so se starši pritožili na drugostopenjsko komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v času, ko se rešuje pritožba). Ti otroci zato niso deležni ustrezne strokovne pomoči ali pa imajo te pomoči premalo, hkrati pa se učijo po programu, ki zanje ni ustrezen.

Neustrezno pojmovanje vključevanja otrok z motnjo v duševnem razvoju v redno OŠ je pogosto posledica neločevanja lokacije (mesta – stavbe redno OŠ) in programa, ki ga redna OŠ v Sloveniji izvaja – to je program s tako imenovanim enakovrednim izobrazbenim standardom. V prejšnjem odstavku smo govorili o programih, in ne o stavbi redne OŠ. Številni strokovnjaki si prizadevajo, da bi se tudi otroci z motnjo v duševnem razvoju lahko šolali v zanje ustreznih programih (prilagojenih programih z nižjim izobrazbenim standardom in posebnem programu), ki bi jih izvajali v rednih OŠ.

Poglavitna pridobitev integracije ali inkluzije je vključevanje otrok s posebnimi potrebami v okolje vrstnikov. Glede na naš šolski sistem, ki otroke z motnjo v duševnem razvoju izključuje iz okolja vrstnikov redne OŠ, še posebno tam, kjer se njihov program izvaja v ločenih ustanovah, Sožitje staršem svetuje iskanje drugačnih oblik vključevanja. Starše in strokovne delavce šol bi radi še posebej opozorili na 13. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2000), ki učencem omogoča prehajanje med programi. To pomeni, da se lahko učenci, ki so vključeni v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, vključujejo v del programa z enakovrednim standardom (v interesne dejavnosti, podaljšano bivanje, šolo v naravi, jutranje varstvo). Enako se lahko učenci iz posebnega programa vključujejo v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom. Mogoče druge poti so še: vključevanje v družbo vrstnikov v okolici, v kateri otrok živi, v različne krožke, društva, športne dejavnosti in podobno.